Tradicija, ki ostaja

Sejem na Angelsko nedeljo, prvo nedeljo v septembru, verjetno obstaja odkar obstaja Tržič. Iz sejmov se je razvila tudi Šuštarska nedelja, ki je letos štela častitljivih devetinštirideset ponovitev. Kljub nenehnim vprašanjem ali letos »Šuštarska« bo, sedaj ko ni več Peka. Da, tudi brez Peka se je »Šuštarska« zgodila in se bo tudi v bodoče. Vezanost Šuštarske nedelje na Peko je končana, saj nekdaj čevljarskega velikana ni več. Po pravici povedano sodelovanja Peka pri Šuštarski nedelji, tako v organizacijskem kot tudi finančnem smislu, že dlje časa ni bilo. Tudi zadnja leta, kljub temu, da je bil Peko zastopan na Šuštarski nedelji, je bil organizacijski vložek Peka majhen, finančni vložek pa ničen. Ta trditev bo morda marsikaterega delavca Peka razhudila, vendar si je treba naliti čistega vina. Nikakor s tem nočemo zmanjševati vloge Peka za nazaj, ki je bila velika in pomembna, toda zadnje vodstvene strukture Peka »Šuštarske« niso več prepoznavala kot priložnosti, temveč le še kot odvečni strošek in so se temu primerno tudi vedle. Kašen je bil uspeh vodenja pa vidimo sedaj.

Ob upoštavanju tega dejstva se je potrebno ozreti naprej in trezno razmisliti kakšno »Šuštarsko« sploh še hočemo ali potrebujemo. V najavi letošnje »Šuštarske« smo zapisali  – »Tradicija, ki ostaja«. Toda tradicija česa – sejmov na Angelsko nedeljo, čevljarstva oziroma »šuštarije« po tržiško, obojega ali nečesa tretjega. V osedemdesetih, devetdesetih in tudi prvih nekaj let tega tisočletja je postala Šuštarska nedelja velika sejemska prireditev, ki je v naše mesto privabila več deset tisoč obiskovalcev. Zadnjih nekaj let se skupaj s krizo in predvsem krizo slovenske čevljarske industrije tudi obseg prireditve in število obiskovalcev krči. Še vedno pa gre za prireditev, ki jo mnogi povsem enačijo s Tržičem in ki mu daje prepoznavnost celo onkraj meja Slovenije.

»Dobronamernih« nasvetov je veliko, treznega razmišljanja, še bolj pa pripravljenosti na aktivno delovanje pa malo manj. Ali naj »Šuštarska« tekmuje z ribniškim sejmom, ki se ravno tako dogaja na Angelsko nedeljo in ki nas po številu obiskovalcev in razstavljalcev zadnja leta krepko prekaša. Toda v Ribnici se je sejem razvil v sejem »vsega« – ali je to vodilo tudi za »Šuštarsko«? Mislim, da ne, ker prvič, zakaj bi bila na isti dan dva enaka sejma v Sloveniji, drugič pa bi bil naziv »Šuštarska« nekako odveč. Osebno mislim, da mora Šuštarska nedelja še vedno vztrajati na poti proti cilju, da postane osrednji slovenski čevljarski dogodek, na katerem se bodo predstavili vsi pomembnejši slovenski izdelovalci in prodajalci obutve, vključno z vsemi tržiškimi obrtniki. Po drugi strani pa to ne pomeni, da sejem ni odprt tudi za razstavljalce iz drugih branž, ki se na ta dan hočejo predstaviti v Tržiču. »Šuštarija« pa mora pač ostati še vedno prvi motiv in cilj.

Marsikdo poreče, da je čevljarstvo v krizi in zakaj bi neperspektivno dejavnost imali za glavni sejemski motiv. Vendar prodaja čevljev raste, če smo si nekdaj na sezono omislili tri do štiri pare, si jih sedaj bistveno več. Potem je tu še športna obutev, pohodna in še cela vrsta specialnih izdelovalcev obutve, ki bi morali najti prostor na Šuštarski nedelji. Že tri leta ponujamo idejo o brendu «Slovenski šuštar«, ki bi se moral podeljevati na Šuštarski nedelji in ki bi zagotavljal, da gre za kvaliteten proizvod narejen v Sloveniji. Vendar take ideje ne more uresničiti turistično društvo, temveč je potrebno tako sodelovanje obrtnih in gospodarskih združenj, proizvajalcev obutve in ne nazadnje tudi politike oiroma oblastnih struktur. Tudi ideja, da bi na »Šuštarski« prodajali čevlje narejene v Sloveniji brez davka, po resnično sejemskih cenah, se marsikomu zdi smešna, vendar mislim, da ob pravem sodelovanju ni neizvedljiva. In to bi zagotovo bil magnet, ki bi privabil v Tržič marsikaterega izdelovalca obutve.

Kljub krčenju obsega »Šuštarske« pa ta še vedno vsako leto prinese tržiškim obrtnikom, gostincem, prodajalcem kar nekaj dobička. Zato Šuštarsko nedeljo potrebujemo. Potrebujejo jo vsi prej našteti in potrebuje jo Tržič v celoti. Zato se splača potruditi in jo obdržati in razvijati. Predvsem, ker bo naslednje leto jubilejna – petdeseta. Pol stoletja šuštarskih sejmov pa je tradicija, ki jo velja obeležiti na prav poseben način. In res upam, da se vse besede in obljube, ki so bile izrečene letos, tudi udejanjijo. In da nas na ta način naslednje leto čaka prav poseben praznik. In zato le še nasvidenje prihodnje leto na 50. Šuštarski nedelji.

Peter Miklič,
predsednik Turističnega društva Tržič

Tradicija ostaja – 49. Šuštarska nedelja

Sejem na Angelsko nedeljo, prvo nedeljo v septembru, verjetno obstaja, odkar obstaja Tržič. Ima dolgo tradicijo in ni razloga, da bi se ta tradicija spremenila. V zadnjih desetletjih je sejem postal Šuštarska nedelja, velika sejemska prireditev, ki v naše mesto privabi več deset tisoč obiskovalcev. Gre za prireditev, ki jo mnogi povsem enačijo s Tržičem in ki mu daje prepoznavnost celo onkraj meja Slovenije.

Vezanost Šuštarske nedelje na čevljarsko industrijo, zlasti na Peko, je pri koncu, saj nekdaj čevljarskega velikana ni več. Velika in tudi žalostna sprememba je že in še bo spremenila Šuštarsko nedeljo. Takšno je življenje, vse se spreminja in vse lahko mine. V teh spremembah lahko vidimo tudi kopico optimizma. Življenje gre naprej in Šuštarska nedelja gre naprej z velikim zagonom.

Vrača se h koreninam, ko je bila predvsem sejem, povezan s čevljarstvom, vendar tudi z drugimi izdelki. Sejem ni samo prodaja izdelkov, je dan veselja, sproščenosti, zabave, čudes in dogodivščin. Vse to bo na letošnji Šuštarski nedelji, ki dobiva nekatere nove vsebine in se še bolj prilagaja sodobnim razmeram in sodobnemu človeku.

Šuštarsko nedeljo potrebujemo. Potrebujejo jo tržiški in slovenski šuštarji, ki resda niso velika industrija, vendar pa izdelujejo kvalitetne čevlje, ki gredo dobro v prodajo in zagotavljajo preživetje marsikateri družini. Obstoj čevljarstva pomeni ohranitev zakladnice znanja, ki se je nabiralo skozi stoletja. To znanje in ta tradicija sta tu doma in tu se ohranjata ter stopata na novo zanimivo pot.

Šuštarsko nedeljo potrebuje Tržič in potrebujemo jo Tržičani. Na ta dan se odpremo sosedom in svetu. Povabimo jih v svoj kraj in se skupaj z njimi veselimo. Tudi letos in v prihodnjih letih se bo zgodilo enako, le malo drugače in verjetno še boljše. Še na mnogo Šuštarskih nedelj in veliko veselja.

Peter Miklič,
predsednik Turističnega društva Tržič

Po 44. MINFOS-u 2016

Za nami sta letos že dve uspeli in odmevni prireditvi. Simpatični in rekordni Gregorčki ter odlični 44. MINFOS. O Gregorčkih smo na tem mestu že pisali, zato nekaj besed o Minfosu. Prireditev odmeva po vsej Sloveniji in tudi preko meja, zato je prav, da pohvalimo in se zahvalimo vsem, ki so pri tem sodelovali in dodali svoj delček k barviti, zanimivi in strokovni prireditvi. Letošnja razstava je postavila merila za vnaprej tako po organiziranosti kot tudi po obisku in organizatorjem nam je bilo v veselje in ponos poslušati pohvale s strani razstavljalcev in obiskovalcev. Razstavljalci so prišli iz petnajstih držav, obiskovalci pa na razstavo prihajajo z vseh koncev Slovenije in tudi iz sosednjih držav, na kar smo izjemno ponosni, saj to pomeni pomemben prispevek k razvoju turizma v našem kraju. Prenočitvene kapacitete so bile v času Minfosa polno zasedene in tudi gostinci so, upam, izkoristili ta utrip. Gotovo je še prostor za izboljšave in za uresničitev še marsikatere ideje, je pa način, kako je bilo letos zastavljeno sodelovanje, oglaševanje in promocija, strokovna in poljudna prepletenost vsebin, vsekakor pravi in se ga velja držati tudi v prihodnje.

Kljub temu, da so nas ledeni možje hoteli stisniti v svoj hladen objem, je na prizorišču Minfosa vladalo toplo in prisrčno vzdušje. Za to imajo nedvomno največ zaslug vsi sodelujoči in se jim v imenu društva od srca zahvaljujem. Še posebej pa OŠ Tržič, gospodu ravnatelju Stanetu Grumu, Dragu in Goranu ter ostalim za gostoljubje in pomoč ter opremo, ki so nam jo prijazno ponudili v uporabo, »šefici« dvorane tržiških olimpijcev Hajri za pomoč pri organizaciji, nasvete in nadzor ter odlično kavo, Petri iz TPIC-a, brez katere si težko zamislimo izpeljavo katerekoli prireditve v Tržiču, vodji Marku in ostalim fantom PGD Tržič za šotor. KUD-u Načeta paleta za oživitev zaklonišča in izpeljavo razstave o premogovniških škratih Slovenije, za katero je idejo in zasnovo ter eksponate v največji meri zbral Jernej in po katerem smo obujeni zakloniščni rov tudi poimenovali – Kosmačev rov. Andrejki za odlično in z vseh koncev pohvaljeno spletno stran letošnjega Minfosa, dr. Mihi Jeršku za organizacijo in izvedbo prirodoslovnih vsebin, ravnatelju Franciju Podlipniku in njegovim gojencem iz Glasbene šole Tržič za izvrsten glasbeni uvod v razstavo, ravnatelju višje strokovne šole – šolski center Srečka Kosovela iz Sežane, Antonu Marnu za otvoritev 44. MINFOS-a in ker so nam njegovi študenti prikazali mojstrstvo v oblikovanju kamna. Mojstrstva ne manjka niti kamnoseški skupini Manče, ki nam je predstavila čudovite kamnoseške izdelke, vodja skupine Marjan Polanc pa je bil oba dneva na voljo vsem, ki jih je zanimala obdelava kamna. Kamnoseškemu delu razstave se je z eksponati pridružil tudi tržiški kipar Milan Mandič. Velika zahvala tudi Janiti in ostalim iz tržiškega muzeja za sodelovanje pri izvedbi MINFOS-a in še predvsem pri postavitvi razstave v Galeriji Atrij, ki je nastala v sodelovanju DPMFS, Foto kluba Tržič in Gemološkega društva Slovenije. Zahvala seveda tudi prijateljem iz DPMFS, brez katerih si izvedbe razstave ne znamo zamisliti. In nenazadnje hvala tudi vsem prijateljem in kolegom ter prostovoljcem iz Turističnega društva Tržič (Urši, Dušanu, Jerneju, Matevžu, Juditi, Urški, Damjanu, Sabrini, Medini, Samu, Alanu, Nejku, Jožetu, Joštu, Borisu, Alenki, Tini), ki so zaslužni, da je vse potekalo, kot smo si zamislili. Veseli me, da se organizaciji Minfosa priključujejo tudi mladi, kar nam daje upanje tudi za v bodoče. Zato le še – prisrčno vabljeni na 45. MINFOS 2017.

Peter Miklič, Predsednik TD Tržič