V zadnjih Šuštarskih novicah je dr. Bojan Knific pisal o zgodovini čevljarstva in organizaciji prve Šuštarske nedelje leta 1969. Od tistih, drugačnih, časov je preteklo že kar nekaj let in ni več daleč do letošnje 49. Šuštarske nedelje, ki organizatorjem postavlja vprašanje, kako naprej? Čevljarskih šol ni več, tržiška obutvena industrija je vzela slovo. Namenoma smo zapisali industrija, saj obrtniki ostajajo in se prebijajo dalje. Težka bremena nekoč uspešne zgodovine in velikopotezne proizvodnje so sedaj padla na posameznike, ki še vedno občutijo dolžnost in odgovornost za nadaljevanje tradicije in trenutno plavajo z močnimi globalizacijskimi tokovi v boju za obstanek. Nekaterim od teh posameznikov smo zastavili vprašanja, ki posredno kažejo na trenutno stanje slovenskega čevljarstva kot ga dojemajo sami. Zahvaljujemo se Alji Viryent Novak, Mihu Grosu – MIGI, Alešu Dolčiču – DAL in Mitji Hojaku, MIHOYA za prijazen odziv in odgovore na naslednja vprašanja:

Kaj ali kdo vas je pripeljal do spoznanja, da je izdelovanje obutve, tisto kar želite početi poklicno?

Alja Viryent: Ko sem v prvem letniku Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani z dedkovo pomočjo izdelala prvi par čevljev, sem vedela, da si to želim početi vse življenje. Ljubezen do čevljev je očitno v meni rasla od malih nog, ko sem se igrala v dedkovi čevljarski delavnici.
Miha Gros, MIGI: Ker smo že četrta generacija šuštarjev, si drugega poklica nisem znal predstavljati.
Aleš Dolčič, DAL: Starši.
Mitja Hojak, MIHOYA: Že kot majhen deček sem opazoval očeta v veleblagovnici Nama v Ljubljani. In tu sem videl, kako se popravljajo čevlji. Jaz pa sem si želel izdelati unikatne, drzne in barvite čevlje.

Kar se tiče oblikovanja obutve. Koliko fleksibilnosti in umetniškega izražanja si lahko izdelovalec sploh privošči? Ali so svetovni trendi tisti, ki v večini usmerjajo obliko vašega čevlja?

Alja Viryent: Če v izhodišču slediš osnovni filozofiji obutve, da mora biti udobna in nosljiva, si pri dizajnu precej omejen, saj mora oblikovanje oz. načrtovanja čevlja slediti ergonomiji stopala, ter zadovoljiti komponente uporabnosti, torej zaščito
pred zunanjimi vplivi. V določeni meri svetovni trendi vplivajo na vse izdelke, ne le na čevlje, sama pa najraje oblikujem brezčasne čevlje, saj sledim filozofiji trajnostnega razvoja, da bi ljudje imeli manj čevljev in te kvalitetne.
Miha Gros, MIGI: Ovir za umetniške vzpone ni, je pa res, da mora izdelek ustrezati željam kupcev, modi in sami filozofiji podjetja. Vedno je potrebno trgu ponuditi, kar trg potrebuje in ne to kar je vsakemu posamezniku všeč. Potrebno je najti zlato sredino, kar je vse težje in zahteva ogromno inovativnosti.
Aleš Dolčič, DAL: Ponavadi ne. Nove modele izdelujem glede na to, kaj si stranke želijo.
Mitja Hojak, MIHOYA: Vse kar sanjam, lahko drugi dan držim v roki, praktično brez omejitev. Moji trendi so vsakdanje življenje, glede na to, kaj se mi zgodi tisti dan.

 Je v času globalizacije sploh še možno izdelovati obutev le za domači trg in kolikšen delež proizvodnje izvažate in kam?

Alja Viryent: V času globalizacije je potrebno stremeti k temu, da se vse izdelke, ne le obutev, prodaja po vsem svetu. Sama trenutno izvažam samo 3%, saj moja dosedanja kapaciteta izdelave ni bila zadosti velika, da bi lahko zagotovila zadostne količine čevljev. V bližnji prihodnosti se bomo seveda usmerili predvsem na tuje trge.
Miha Gros, MIGI: Možno je, vendar se mora vsak posameznik vprašati, kaj si želi? Mi si tega z našimi 17 zaposleni ne moremo privoščiti. Trenutno znaša naš tržni delež: 15% Slovenija, 10% Japonska, 35% Nemčija, 25% Švica, 15% pa skupaj Belgija, Nizozemska, Avstrija in Hrvaška.
Aleš Dolčič, DAL: Trenutno ne izvažamo svojih izdelkov, bomo pa poizkusili s prodajo preko spleta v tujini. Pri nas izdelujemo še druge stvari. Samo s prodajo čevljev v Sloveniji, bi bilo zelo težko.
Mitja Hojak, MIHOYA: Jaz ima problem z izdelavo čevljev, ker nimam delovne sile. Šole, ki bi izobraževala mladino pa ni že 15 let.

Delovni proces izdelovanja obutve bazira na mnogoterih materialih in delovnih strojih. Že kar nekaj časa je preteklo odkar je bila tudi v Sloveniji prisotna usnjarska obrt in industrija. So materiali in stroji danes sploh še slovenske izdelave?

Alja Viryent: Materiale za čevlje in stroje je že moj dedek kupoval v Italiji, ki je vsekakor domovina obutvene industrije. Tam se več generacij družin ukvarja izključno z izdelavo npr. petk za čevlje. V Sloveniji obstaja le nekaj podjetij, ki se ukvarjajo z izdelavo repro materiala za čevlje.
Miha Gros, MIGI: Žal ne! Na splošno imamo v Tržiču na področju Evrope zelo poznano podjetje za izdelavo podplatov PGP, na katerega se vse prevečkrat pozabi. Potem nam ostane še Kopitarna Sevnica za izdelavo kopit, BVD Trading Ljubljana, kjer izdelujejo zadrge. Več slovenskih proizvajalcev v povezavi s čevljarsko industrijo ne poznam. Izdelovalcev strojev že dolgo ni na slovenskem področju.
Aleš Dolčič, DAL: Večino materialov kupujemo v tujini. Predvsem Italija in Nemčija.
Mitja Hojak, MIHOYA: Obutev izdelujem ročno in iz naravnih materialov (usnje). Uporabljam stroj za šivanje usnja in mašino za kosmatenje usnja. Ostalo pa šilo in kopito. Materiali so italijanski, stroji nemški.

Nekoč je veljalo, da se čevljarski poklic nadaljuje po krvni liniji. Menite, da obstaja interes mlajše generacije po nadaljevanju te rokodelske tradicije?

Alja Viryent: Nekaj časa je bil poklic popolnoma razvrednoten, podcenjen. Šol ni več, obstajajo pa potrebe po obrtniških poklicih. Zato obstaja spet večji interes za to dejavnost.
Miha Gros, MIGI: Za sebe in mojega brata lahko rečem, da to drži in da sva z vso strastjo predana temu poklicu. V tem duhu poskušam vzgajati svoja otroka, vendar bo to na koncu njuna odločitev. Za ostale pa težko komentiram, kajti to je res trdo zaslužen »kruh« pri katerem je prisotno ogromno odrekanja in prilagajanja.
Aleš Dolčič, DAL: Jaz bi jim svetoval, naj si izberejo drug poklic.
Mitja Hojak, MIHOYA: Stvar okusa in želja.

Ker v zadnjih letih nobena izmed srednjih šol v Sloveniji nima razpisanega izobraževanja za poklic čevljarja, nas zanima, če ste kdaj začutili željo po prenašanju znanja oz. poučevanju.

Alja Viryent: Sama že več let z veseljem organiziram in izvajam tečaje oblikovanja čevljev in so vedno dobro obiskani. Želim si, da ta obrt ne bi izumrla.
Miha Gros, MIGI: Želja seveda ostaja, saj se nekje v ozadju sprašujem, kako bo s kadrom čez desetletje in več. Vendar bi bilo to zelo težko, saj je ekipa MIGI ves čas polno zasedena. V primeru dobrega programa in velikega interesa bi se z veseljem skušal vključiti.
Aleš Dolčič, DAL: Ne.
Mitja Hojak, MIHOYA: Pri meni v delavnici je že kar nekaj študentk diplomiralo z izdelavo in oblikovanjem usnja, kar nekaj dijakinj pa je opravljajo prakično usposabljanje v okviru šolskega programa oblikovanja.

Dvomi spremljajo vsakega, ki se poda na lastno pot. Kako jih premagujete vi in kaj vam daje prepotrebni optimizem za nadaljevanje?

Alja Viryent: Velika ljubezen do čevljev in strast do oblikovanja mi pomagajo premagovati ovire, ki se postavljajo na poti.
Miha Gros, MIGI: Kot sem že omenil na podjetniškem večeru, pot do cilja je vedno težka. Konkurenca nas spremlja na vsakem koraku, a hkrati je to glavni generator razvoja vsakega podjetja. Ko po velikem trudu pripraviš dober produkt in začneš dobivati pozitivne povratne informacije, je to tisto, kar nam da energijo in nas žene naprej.
Aleš Dolčič, DAL: Zadovoljni kupci.
Mitja Hojak, MIHOYA: Sanje uresničim, ko iz zvitka usnja ustvarim vrhunski izdelek, ki je tudi uporaben.

Bolj ko se poglabljamo v tržiško in tudi slovensko predindustrijsko zgodovino, bolj dobivamo jasno sliko, kako so nekoč obrtniška mestna jedra utripala v določenem ritmu dela od ranega jutra do poznega večera. Cehi so narekovali razvoj obrti, družbenega in družinskega življenja, zato so bile povezave med ljudmi tesne in močne, odgovornost do razvoja kraja pa nevprašljiva. Morda ste slišali za novodoben izraz glokalizacije, ki ga sestavljata besedi globalno in lokalno. Gre za preprosto idejo ali nasvet »Razmišljaj globalno, deluj lokalno«. Svet deluje globalno že precej dlje kot si mislimo in marsikateri izdelek tržiškega obrtnika je končal na drugem koncu sveta. V sodobnosti tudi lokalno pridobiva na vse večjem pomenu, kar nas bo samo še bolj povezovalo v gospodarskem in osebnem življenju. S tem pa se pojavljajo tudi novi izzivi in nove priložnosti od katerih bo najverjetneje odvisna naša skupna blaginja v prihodnosti.

Matevž Urbančnik