V Tržiškem muzeju je od jeseni 2015 na ogled nova stalna razstava z naslovom Usnje vseh barv, na kateri je predstavljena tradicija tržiških usnjarjev, ki so dali dobro podlago razvoju slovitega tržiškega čevljarstva. Nedvomno namreč drži, da ima izdelovanje obutve v Tržiču izjemno tradicijo, ki jo v obrisih in sodobni interpretaciji kaže tudi Šuštarska nedelja.
Tržiški usnjarji so bili že v 17. stoletju znani po posebnem kordovanskem usnju, iz katerega so izdelovali obutev za plemiče in meščane. Največ so strojili ovčje in kozje kože, pozneje tudi kravje, telečje, svinjske in druge. Od vrste kož, strojila in načina strojenja je bilo odvisno, kakšen je bil končni videz usnja. Izdelovali pa niso le usnje, temveč tudi irhovino in krzno.
Nekaj zanimivosti iz usnjarske tradicije:
Cestar je nosili v usnjarno iztrebke
Usnjarji so jih uporabljali pri strojenju – z današnjega vidika bi lahko zapisali, da so že tedaj ločeno zbirali odpadke. O enem od cestarjev, ki je iztrebke nosil v usnjarno, so sestavili pesem:
»Je čuden mož Raztresen ta,
k še drek sortirat zna.
Naj bo od kona al pa psa,
usakga na svoj kupček da.«
Pokušanje »župce«
Kože so po starem načinu strojili v jamah, ki so bile vkopane v zemljo. Testerjev za preverjanje »župce«, kot so rekli tekočini v jami, v katero so dajali kože, niso poznali. Pomagali so si s pokušanjem: »Včasih niso imeli aparatov, da bi pokazali, kakšna je kislost in drugo. So dali tekočino na prst in poskusili. Stari usnjarji so tako delali, ‘župce’ so se pa tudi napili, pa jim ni prav nič škodilo.«
Težek je kokər juhtənledər
Goveje kože so predelovali v posebno težko in trpežno usnje, juhta so mu rekli. In če je bil kdo sitən, tečen, so mu rekli, da je težek kokər juhtənledər.
Zicledər
Za uspešno učenje človek potrebuje zicledər – mora sedeti in sedeti, da mu zadnja plat postane trpežna kot usnje.
Mačji rep
Ljudje pomnijo, da so Tržičani poznali precej šal na račun mačkov. Če so hoteli koga povabiti na mačjo pojedino, so ga vprašali: »Auš mau jedu?« Pomenilo je »Ali boš mačka jedel?« In ni jih bilo malo, ki so mačke res jedli. Sicer so se znali tudi drugače pošaliti: »Spomnim se enega gospoda, ki je šel čez cel Tržič z mačjim repom. Delavci so mu ponagajali, pa so mu zadaj na suknjič pripeli mačji rep, da se je potem z njim sprehajal po Tržiču. Hodil je po plac, ko je prišel do Stranskija, tam pri mostu je bilo, ko so ga pa izsmejali. Tam je potem porajtal, da nosi rep.
To ni bilo narejeno s hudobije. Tržičani so se radi hecali in radi so komu kaj ušpičili. Zamere ni bilo, ljudje so vzeli za hec.«
O usnjarstvu, čevljarstvu in drugih rokodelstvih in z njimi povezanih zanimivostih boste izvedeli več, če se na vodenem ogledu v času Šuštarske nedelje oglasite v Tržiškem muzeju.
Dr. Bojan Knific, kustos