Pisalo se je leto 1969, ko je Turistično društvo Tržič prvič organiziralo Šuštarsko nedeljo. Dogodek, ki je z leti prerasel v največjo tržiško turistično prireditev, se je začel s koncertom tržiške pihalne godbe, v Kinu Tržič so predvajali film o Tržiču, v Tržiškem muzeju odprli razstavo Zgodovinski razvoj tržiškega čevljarstva, v tedaj novo zgrajenem paviljonu je bila razstavljena obutev Peka. Ob 12. uri je sledila »čevljarska fešta« – pojedina čevljarskega ceha, člani dramske sekcije Svoboda Tržič so uprizorili sejo čevljarskega ceha, danes znano pod imenom Frajšprehunga, sledil je nastop Folklorne skupine Karavanke ter pevcev in citrarjev iz Tržiča, srečelov in pokušnja tržiških bržol. Na Trgu svobode je bilo postavljenih 12 stojnic, kjer so po znižani ceni prodajali obutev, Turistično društvo Tržič je prodajalo značke z grbom čevljarskega ceha in razglednice z upodobitvami Tržiča. Pokroviteljstvo nad prireditvijo je prevzela tovarna Peko (Čevljar 1969, št. 8).
Dobro organizirano turistično društvo z dejavnim vodstvom je poskrbelo, da se je Šuštarska nedelja v nekaj letih prelevila v izjemen turistični dogodek, ki je sloves Tržiča kot čevljarskega središča ponesel po vsej Sloveniji. Sejemskemu dogajanju, ki je bil v prvem letu posvečen izključno prodaji obutve, so se kmalu pridružili prodajalci drugih izdelkov, a vsebina spremljevalnih dogodkov je bila vezana predvsem na prikaz in promocijo dediščine tržiškega čevljarstva.
Kljunasti čevelj. Rek »živeti na veliki nogi« se je razvil na njegovi podlagi, kajti konica čevlja je bila lahko različno dolga – več ko je človek imel pod palcem, daljša je lahko bila. (Foto: Milan Malovrh, 2015.)
Pred čevljarsko delavnico Jožeta Klofutarja v Tržiču, začetek 20. stoletja. (Iz arhiva Tržiškega muzeja.)
Predsednik nekdanje Jugoslavije pomerja čevlje, ki so mu jih ob 50-letnici obstoja izdelali v Peku. (Iz arhiva Tržiškega muzeja.)
Sv. Krišpin in Krišpinjan, zavetnika čevljarjev. (Iz arhiva Tržiškega muzeja.)
Predstavitev čevljarske dediščine je tudi osrednja tema, s katero se že od ustanovitve leta 1964 ukvarjajo zaposleni v Tržiškem muzeju. Stalna razstava, kjer je predstavljena čevljarska zbirka, je bila tekom let večkrat prenovljena, nazadnje ob 50-letnici ustanovitve Tržiškega muzeja leta 2014, ko je bila pod naslovom Tržiški šuštarji odprta prav na Šuštarsko nedeljo. Na njej je v petih sobah Pollakove kajže, kjer ima Tržiški muzej osrednje razstavne prostore, predstavljeno izdelovanje obutve, življenje in delo tržiških čevljarjev, obutev, ki so jo nosili v Tržiču, tovarna Peko in obutev znanih Slovencev.
Na sodobno opremljeni interaktivni razstavi v muzejski govorici čevljarsko dediščino predstavlja prek 500 predmetov, o njeni vsebini in temah, ki so povezane s tržiško čevljarsko dediščino, pa si je mogoče več prebrati v lično oblikovanem in s številnimi fotografijami opremljenem katalogu z istoimenskim naslovom.
Razcvet tržiškega čevljarstva, tržiške šuštarije, kot Tržičani raje rečemo, so sredi 19. stoletja omogočili usnjarstvo in razvoj trgovine, kot tudi propad nogavičarstva, ki je do tedaj dajalo zaslužek mnogim ljudem, ki so živeli v trgu. Znanje je prehajalo iz roda v rod, mojstri so po nova znanja odhajali na tuje, rekli so, da gredo v fremd. Obutev so v bêrštatu, kot so rekli čevljarski delavnici, izdelovali ročno, konec 19. stoletja so imeli v Tržiču že šivalne stroje. Če so odšli izdelovati novo obutev ali popravljati staro k ljudem na dom, so rekli, da gredo v štero.
Čevljarji so častili zavetnika Krišpina in Krišpinjana, Tržičani pa so radi rekli, da o njima ne vedo drugega kot to, da sta se rodila in umrla na ponedeljek, na kar se naslanja tradicija plavih ponedeljkov – dneva v tednu, ko čevljarji niso radi prihajali na delo. Čevlji, ki so izdelani na glih kopit, torej čevlji, ki so enaki za levo in desno nogo, danes niso v rabi, kakor ne mnogi drugi, ki so predstavljeni na razstavi in v katalogu Tržiški šuštarji. Ljudje še vedno pravijo, da škripajo čevlji, ki niso plačani, manj je znano, da so čevljarji obutev, ki je pri hoji škripala, izdelovali namenoma. Večino ljudem je jasno, kaj v prenesenem pomenu pomeni dreto vleči, manj je znano, od kod izvira rek živeti na veliki nogi. O tem in še mnogo drugem, kar je povezano z dediščino čevljarstva, si je mogoče prebrati v katalogu, še bolj prijetno se je sprehoditi po razstavi in raziskovati splošnosti in posebnosti te za Tržičane tako pomembne dejavnosti.
Sodobnosti ni brez preteklosti, koristno je, če se sodobnost s preteklostjo oplaja. To bi veljalo tako za tiste, ki se z izdelovanjem obutve v Tržiču ukvarjajo danes, kakor za Šuštarsko nedeljo, ki ima možnost, da svoj razvoj nasloni na izjemno bogato dediščino tržiškega čevljarstva.
Dr. Bojan Knific
Čevljarski mojster Jože Gros prikazuje izdelovanje drete. (Foto: Bojan Knific, 2014.)
