Večina ozemlja obsega Dinarski svet, katerega najbolj poznamo po obsežnih gozdovih in odsotnostjo površinskih voda. Svoje lepote skriva predvsem pod površjem v obliki številnih podzemeljskih kraških pojavov.

Kljub pretežno kraškemu površju je bilo tudi v tem delu Slovenije nekaj nahajališč  surovin, kot  na primer premoga v okolici Kočevja in Črnomlja v Beli Krajini, v manjšem obsegu pa je  pojavljanje premoga poznano še drugod.

Tudi pojavi rudnih mineralov so v Južni Sloveniji redki, ter omejeni na nanjša nahajališča boksita in železovih rud. Najbolj poznano nahajališče je v okolici Žužemberka, kjer je bilo osnova za kovaško dejavnost.

Zagotovo predstavlja najbolj  uporabno surovino  kamen in tako je mogoče videti  precej  kamnolomov še sedaj. Ozemlje gradijo pretežno mezozoiski apnenci in dolomiti, kar je pogosto razkrito v številnih cestnih vsekih. Najstarejše kamnine so na površju v okolici Osilnice in Kostela ter predstavljajo peščenjake in konglomerate mlajšega paleozoika. Kot nekakšen jezik se iz vzhoda na obronkih Krške kotline pojavijo veliko mlajše slabo sprijete sedimentne kamnine v katerih se nahajajo predvsem v bližini Šentjerneja že dolgo poznana bogata nahajališča lepo ohranjenih miocenskih fosilov. Pogosto se razkrijejo ob zemeljskih delih v vinogradih.

Podobno kot drugod po Sloveniji je bilo nekaj fosilov najdenih ob izgradnji avtoceste preko Dolenjske.

Zgodovinsko je zagotovo najbolj poznano nahajališče kremenovih kristalčkov z okolice Cerknice. Kasneje so bili odkriti še na več lokacijah v bližini Turjaka, ter celo v bližini Osilnice.

Ozemlje je zagotovo veliko bolj poznano po mnogih površinskih in podzemeljskih kraških pojavih, kot na primer Cerkniško polje in Križna jama s podzemeljskimi jezerci ter naravni mostovi pri Rakovem Škocjanu. So osnova številnih legend, ki pokrajino zavijejo v posebno skrivnostnost.

Viljem Podgoršek, član DPMFS