Kaj za Tržič pomeni prireditev, kot je Šuštarska nedelja? Bi rekli, da je dogodek pomemben tudi širše, za regijo, konec koncev za vso državo…?

Šuštarska nedelja je z vidika turistične, etnografske, gospodarske in nenazadnje kulturne promocije največji dogodek za Tržič. Sejem in z njim povezana dogajanja Tržič predstavljajo tako v Sloveniji kot tudi širše. Prav tako pa bi šuštarski sejem moral pomeniti tudi promocijo čevljarstva, »šuštarije«, kot rečemo v Tržiču, in to ne le tržiške temveč celotne slovenske obutvene industrije. Le-ta pa v zadnjem obdobju ni v najboljši formi. Eden najbolj perečih problemov je ravno domači Peko, nekdaj tržiški ponos in paradni konj slovenskega čevljarstva.

Naša želja je, da bi šuštarski sejem v Tržiču pomenil vsakoletni presek slovenske šuštarije – pregled, kaj je novega, uspešnega. Na pogorišču starih čevljarskih gigantov je nastalo kar nekaj novih, sicer manjših proizvajalcev obutve, ki pa so prodorni, novih idej, z zanimivimi izdelki. »Šuštarska« bi morala biti priložnost, da se predstavijo, ponudijo v prodajo svoje izdelke, obiskovalci pa bi s tem pridobili priložnost na enem mestu najti najboljše, kar se v Sloveniji ponuja in to po ugodnih cenah.

Vendar je to zaenkrat bolj želja kot resničnost – se pa trudimo v tej smeri. Manjka nam še sodelovanje, včasih nas preveva občutek, da se potencial šuštarskega sejma ne izkoristi, da ni prepoznan s strani proizvajalcev obutve. In to bo treba spremeniti.

Že lani ste poudarili, da želite dogodek prenoviti oziroma ga narediti takšnega, kot je bil pred leti. Povejte, kaj se je pravzaprav z leti zgodilo in kakšen sejem želite narediti; kako je izgledal nekoč?

Nadaljujemo pot, ki smo jo začrtali lani – pripraviti sejem, kjer se lahko kupi kvalitetna obutev po ugodnih cenah. In seveda tudi oblačila, modni dodatki in kar še sodi zraven. Ob tem pa organizirati še ostalo dogajanje, ki plemeniti sejemski vrvež – kutura, tradicija, kulinarika, zabava. Sejem namreč pomeni tudi druženje, srečanje s prijatelji, starimi znanci, pomeni zabavo in nenazadnje tudi kulturo. V Šuštarskih novicah smo za letos napisali, »Odkrijte novo tradicijo – drugi del«. Res želimo poudariti, da gremo s to idejo naprej in da se bomo tudi v prihodnje trudili v tej smeri.

Kako boste to dosegli?

Tako da korak za korakom izpeljemo ideje, ki jih je kar nekaj. Naš cilj je, da se z vsakim naslednjim šuštarskim sejmom približamo sejemskemu dogajanju, ki bo v najširšem obsegu zadovoljil želje in potrebe obiskovalcem in seveda zadovoljil tudi razstavljalce, prodajalce, proizvajalce in trgovce. Da vsako leto dodamo še nekaj novega, boljšega. Leta 1969 je bilo na prvem sejmu postavljenih 12 stojnic s čevlji in z usnjarskimi izdelki. V zlatih časih je bilo stojnic krepko preko dvesto, letos smo na desetkratniku prvega sejma – približno 120 razstavljalcev. Sejemska ponudba se je skozi leta vsebinsko »razrasla«, včasih tudi na meji dobrega okusa, zato je odločitev, da se vrnemo na stara pota vsekakor prava. To seveda ne pomeni, da bomo le obujali spomine in se nostalgično ozirali v stare čase. Ne, hočemo le, da se na vsakem sejmu neguje plemenita tradicija, da pa je hkrati sejem tudi promocija novega, novih dosežkov, novih idej. V tradiciji marsikdaj odkrijemo kulturno socialne vzorce, ki bi bili pravzaprav aktualni še sedaj. Če pogledamo recimo »frejšprehungo« – sprejem vajencev v cehovski stan – ali če pogledamo cehovska pravila itd., prepoznamo pravila, na katera smo v sedanjem potrošniškem svetu pozabili.

Posvečenost kakovosti, to da izdelaš kvaliteten izdelek, stojiš za svojim izdelkom, se držiš meril in ga na koncu tudi pošteno prodaš – vse to nam je kar nekam ušlo. In tudi to je nova tradicija, ki jo je treba ponovno odkriti, obuditi.

Kakšen je bil lani odziv na ta vaš trud?

Vsak sprememba je težka. Čez noč se enostavno ne da spremeniti oziroma izboljšati stvari. Če sem samokritičen, smo še daleč od cilja. Kljub temu pa, če pokažeš pravo zavzetost in tudi dejansko začenjaš spreminjati stvari na bolje in na tem vztrajaš, ljudje to opazijo. Tako da je bil odziv na lansko »Šuštarsko« zelo pozitiven, seveda zavedajoč se, da je to šele začetek poti. In da bo pot še dolga in vijugava. Recimo z akcijo »slovenski šuštar«, katere ideja je, da bi vsak kakovosteh slovenski proizvajalec na našem sejmu šuštarije prejel ta znak in bi kupcem sporočalo, da gre za kvaliteten par čevljev, narejen v Sloveniji. Trenutno to še nikogar od večjih proizvajalcev čevljev ne zanima. Razumem, da jih je dosti v nezavidljivem položaju, vendar bi moral biti takšen sejem, kot je »Šuštarska« priložnost, da z majhnim vložkom doseže velik učinek. Nezainteresiranost subjektov, kot sta recimo obrtna ali gospodarska zbornica Slovenije, za dogodke, kakršen je naš, mi je nerazumljiva. Tako da, če povzamem, so bili odzivi zelo pozitivni, bolj kot odzivi me skrbi neodzivnost akterjev, ki bi jih taki dogodki morali zanimati.

Kaj vse si obiskovalci lahko obetajo od letošnje Šuštarske nedelje? S katerimi besedami bi naše bralce pozvali k obisku Šuštarske nedelje?

V nezamenljivem oglasu, ki ga še vedno uporabljamo za radijsko oglaševanje, je legenda med slovenskimi igralci, pokojni Polde Bibič, vabil z besedami »Prid’te, fletno bo«, in vse, kar lahko storimo, je, da se mu v tem pridružimo. Pridite, najdite si svoj par čevljev, srečajte se s prijatelji, pojejte in popijte kaj dobrega, v glavnem imejte se fajn. Mi se bomo trudili, da bi vam bilo, kakšno nespretnost nam oprostite, vsekakor pa se vidimo prvo septembrsko nedeljo – angelsko nedeljo – 6. septembra v Tržiču.