“Na razstavi Ponudba turistične Slovenije, ki je potekala od 12. do 27. avgusta 1986 v Potrošniško informativnem centru Ljubljana smo dobili priznanje »Lipov list« za izdelke: žličnik, reliefa Sv. Jurija in Martina Krpana, solnica in posnemalna žlica. To nas je ohrabrilo in želja, da bi izdelali nekaj tržiškega, nas je pripeljala do izdelave čevljarske svetilke. Nikakor ni mogla zasvetiti, problem so bile steklene krogle. Tudi to smo rešili. Na natečaju Gorenjske turistične zveze smo 12.3.1987 dobili priznanje za številne naše izdelke, najbolj sem bil vesel, da je tudi lučka med njimi. Pred komisijo sem jo prižgal, številni aplavz, pa mi jeorosil oči. Lučka je bila rojena, predstavljena, podala se je na pot na vse kontinente in še vedno je moj najljubši izdelek.”
Jernej Kosmač
Čevljarska lučka na steklene krogle
V obrtnem izročilu Tržiča zavzema čevljarstvo najvidnejše mesto. Ne le, da je v 18. Stoletju postalo čevljarjenje najbolj razširjena domača obrt (sprva sicer le za potrebe tržne naselbine in njene neposredne okolice) in to, da v drugi polovici 19. Stoletja zasledimo že prve manufakturne obrate, v začetku tega stoletja pa že kar sodobne tovarniške obrate, že to, da se je čevljarsko izročilo krepko ukoreninilo in obdržalo v mestu prav v današnji čas, daje slovesu tržiškega čevljarja nesporno mesto v lokalni in širši gospodarski zgodovini.
Osnovno jedro, iz katerega izhaja pravzaprav vse naše videnje o šuštariji, je domača delavnica ali berštat (iz nemščine Werkstatt).
Osrednje mesto zavzema za ped dvognjen oder, na katerem stoji štirikotna čevljarska miza. Ob tej se je odvijalo in dogajalo prav vse žitje in bitje v delavnici. Miza je bila središče dela, pogovora, družabnosti in tudi (prenarejeno seveda!) jedi. Osnovni namen je bil delovni. Umetnost šivanja in zbijanja obutve pa je hudi natančna k´nšt (= delo, umetnost), kot so rekli nekdaj. Zato pa je bila potrebna močna in zdrava razsvetljava, saj se je delalo velikokrat dolgo v noč. Migetava, plapolajoča in nezanesljiva svetloba sveč ali celo trsak ni bila primerna za natančno delo.
Tržičani pa so si znali pomagati z značilno čevljarsko lučjo na steklene krogle, ki so jo imenovali luč na gavge. Kot večina delovnih orodij in pripomočkov ima ponemčeno ime (gavge = vislice).
Tehnično pa je stvar izjemno preprosta: razmeroma šibko svetlobo sveče, oljenke in kasneje petrolejke čevljar lovi, prestreza svetlobo v na vislice obešene steklene krogle. V kroglah je nalita prekuhana voda. Le ta deluje kot zbiralna leča (z notranje strani vislic, stojala), na zunanji pa razpršuje svetlobo na čevljarjevo delovno površino. Svetloba, ki prihaja iz tako konstruirane leče, je zdrava, ne slepeča osvetlitev prostora in zato za dolgotrajno šivanje ob luči nadvse primerna. Stari čevljarju so trdili, da čim starejša je bila voda v kroglah, boljšo svetlobo so dajale. Steklene krogle so obešene na usnjene trakove (jermene), ki omogočajo reguliranje višine. Zelo poenostavljeno rečeno, je čevljarska luč na gavge v bistvu predhodnik današnje mlečne, nevtralne osvetlitve v delovnih prostorih.
V takih delavnicah je čevljarska tudi neke vrste socialni in kakovostni pokazatelj. Le dober in priden, vesten pomočnik je ob mojstrovi mizi dobil mesto in svojo bučo. Vajenec, ki je smel šivati že pri svoji krogli, je bil s tem posebno odlikovan. Mojster je seveda sedel ob največji in najsvetlejši luči.
Jernej Kosmač
