Tržič se je leta 1966 pobratil z  alzaškim mestom Ste Marie aux Mines v Franciji. Za sezna­nitev z zgodovinskimi temelji pobratenja sta izjemno delo opravila tržiška profesorja Slava in Jože Rakovec. Podpisnika pobratenja sta bila takratna župana Tine Tomazin in Paul Bauman. Kmalu je  iz pobratenega mesta prišla  pobuda, da  tudi v Tržiču organiziramo mednarodne razstave mineralov in fosilov. Takratni župan Milan Ogris in predsednik pobratenja Tine Tomazin sta z občinskim uradnikom Mirkom Majerjem in Turističnim društvom Tržič, ki ga je takrat vodil prof. Josip Rakovec, pričela z aktivnostmi.

Geološko in geomorfološko je tržiško okolje zelo zanimivo, še posebno  opuščeni Šentanski rudnik živega srebra, ki je pomembna  tehnično-kulturna dediščina. Najdemo ga v zaselku Lajb na zgornjem delu naselja Podljubelj.  Cinabarit, živosrebrno rudo,  so odkopavali v letih 1575 do 1902.  Skupna dolžina rudniških rovov presega 5.000 m. Rudnik je imel sedem rovov: Julij, Avgust, Friderik, Anton, Jurij in Alojz. Pet jih je med seboj povezanih s 150 m dolgim slepim jaškom. Leta 1893 je bil, skupaj z idrijskim rudnikom, prvi pri nas z električno energijo. V svojih metalurških obratih so bile tri talilnice rude. Konec 19. stoletja je bilo v rudniku zaposlenih 75 ljudi, od tega kar 24 žensk. Zanimivo je, da je imel že takrat uniformirano rudarsko godbo. Viri navajajo, da je bilo pridobljeno 180 ton živega srebra, za kar je bilo potrebno odkopati kar 60.000  ton rude. Če bi iz tega živega srebra naredili toplomere, bi vsak prebivalec na Zemlji imel tri.

Leta 1995 smo odprli del rova Anton za varne oglede.

Dovžanova soteska je edinstveno nahajališče ostankov okamnelega živalskega in rastlinskega sveta iz obdobja starejšega zemeljskega veka, paleozoika. Zavarovana je kot naravni spomenik in predstavlja eno osrednjih točk Slovenske geološke transverzale. Tektonske sile in razdiralna moč Tržiške Bistrice so v črnem apnencu skozi tisočletja izoblikovale čudovito sotesko, razgalile  so tudi pestro kameninsko podlago in omogočile rast številnim edinstvenim rastlinskim združbam.

Tržiška Bistrica se je prebila čez greben permijskih apnencev in pri tem  razkrila kamnine, stare 280 do 247 milijonov let, zato pomeni popotovanje skozi kratko, a divjo sotesko tudi popotovanje  daleč v preteklost.

Posebej je zanimivo dno soteske, polno velikih balvanov kremenovega konglomerata. Geološki  steber dr. Stanka Buserja na zgornjem parkirišču, predstavlja vse geološke plasti, ki jih lahko vidimo v soteski.

Dovžanova soteska je zaslovela po okamninah predvsem po letu 1897, ko  je geolog E. Schellwien  odkril v permijskih apnencih veliko fosilov, zlasti ramenonožcev. Najbolj znani fosil iz Dovžanove soteske  je luknjičarka Schwagerina carniolica, katere okamnele, do 5 mm velike hišice, najdemo le na tem območju.

Geoloških in paleontoloških posebnosti je toliko, da je na območju soteske kar šest opazovalnih točk geološke transverzale.

Območje Dovžanove soteske med Tržičem in Jelendolom v vznožju Karavank  je od leta 1988 zavarovanao kot naravni spomenik.

Predsednik pripravljalnega odbora prve razstave je bil prof. Josip Rakovec. Na 170 kvadratnih metrih v Paviljonu NOB in OŠ heroja Bračiča v Tržiču je bila 6. maja 1973 prva razstava. Na njej je sodelovalo 50 razstavljal­cev iz Francije, Avstrije, Italije, Zvezne republike Nemčije, Švice in Jugoslavije. Pripravili so tudi pisemske ovojnice z zna­kom razstave, posebne znamke in priložno­stni poštni žig. Prvo mednarodno razstavo si je ogledalo 3.000 obiskovalcev.

Zaradi strokovnih in organizacijskih potreb so navdušenci 11. 3. 1977 ustanovili Društvo prijateljev mineralov in fosilov Slovenije s sedežem v Tržiču. Predsedniki društva so bili: prof. dr. Stanko Grafenauer, ki je bil tudi predsednik iniciativnega odbora, podpredsednik  Mirko Majer, Avgust Čebulj, dr. Bojan Ogorelec, Franc Pajtler, Davorin Preisinger, Pavle Razložnik in sedaj Rok Gašparič.  Mednarodne razstave so dobile tudi svoj logotip, katerega avtor je Alojzij Pavel Florjančič.

Po letu 1991 je organizacijo prevzela firma Geoprof. Eno leto je bil njen direktor Aloj­zij Pavel Florjančič, potem šest let Lado Srečnik, ki je bil obenem tudi predsednik Turističnega društva Tržič in do leta 2006 organizator 13 razstav Minfos. Šest let je bila organizatorka Marjana Zupan in se­daj Peter Miklič, predsednik Turističnega društva Tržič. Prvi dve razstavi je vodil prof. Josip Rakovec, drugi dve prof. Marija Fa­ganeli Grajf. Od pete do dvajsete je razstave vodil Komite za organizacijo mednarodnih raz­stav pri Društvu prijateljev mineralov in fosilov Slovenije. Pri tem  je imel vidno vlogo dolgoletni koordinator Mirko Majer. Kasneje je organizacijo zaradi kadrovskih in finančnih težav ponovno prevzelo Turistično društvo Tržič.

Razstave so se selile iz Paviljona NOB in OŠ heroja Bračiča Tržič v OŠ Bistrica v Bistrici pri Tržiču in nazadnje v Dvorano tržiških olimpij­cev Tržiču. Organizirani so bili strokovni ogledi Dovžanove soteske, Šentanskega rudnika, muzeja Lovci na mamute, Tržiškega muze­ja in starega jedra mesta Tržič. Okoli 9.000 delavcev, strokovnjakov, kulturni­kov, varnostnikov je pripravljalo vsakole­tne prireditve; prek 10.000 razstavljalcev z vseh petih celin je predstavljalo minerale in fosile. Na razstavah so sodelovali tudi ge­ološki krožki osnovnih, srednjih šol in uni­verz. Do sedaj je razstave obiskalo že več kot 170.000 obiskovalcev.

Veliko tru­da je bilo vloženega v to delo, veliko sodelovanja in prostovoljnega dela. Vsakoletno razstavo so omogočali sponzorji, še danes pa orga­nizatorjem pomaga Občina Tržič.

Ob 45-letnici mednarodnih razstav je Lado Srečnik pripravil razstavo z videoprojekcijo: Skrivnosti matere Zemlje – Ohranimo naravo za naše vnu­ke,  ki je bila predstavljena na več lokacijah.

Že šestinštirideseto leto se bomo drugi vikend v maju v organizaciji Turističnega društva Tržič, Društva prijateljev mineralov in fosilov Slovenije in s sodelovanjem s Prirodoslovnim muzejem Slovenije na Mednarodnih dnevih mineralov, fosilov  in okolja v Tržiču srečali številni ljubitelji naravne dediščine.

Druži nas zanimanja za minerale, fosile, drage in poldrage kamne ter ostale skrivnosti Zemlje. Raziskano, neraziskano in vse tisto, za kar  slutimo, da nekje čaka in da skupaj odkrijemo. Obiskovalcem je v času razstave na voljo program, kjer prav vsak najde kaj zanimivega zase. Skupaj lahko pokukamo v dogajanje izginulih svetov in spoznavamo zaklade  geološke zgodovine naše Zemlje. Z ogledi strokovnih razstav obogatimo znanje in se pogovorimo s strokovnjaki. Veliko zanimanja je namenjeno tudi izobraževalnim in ustvarjalnim delavnicam.

Stojnice prodajnih razstavljalcev z mednarodno udeležbo iz držav EU, držav bivše Jugoslavije, Afganistana, Pakistana, Rusije, Maroka, Indije in drugih so zanimivosti za oči, ponudba tako naravnih, neobdelanih mineralov kot tudi obdelanih, bo pestra in kvalitetna. Ljubiteljice in ljubitelji nakita iz dragih in poldragih kamnov lahko na enem mestu najdejo največjo izbiro, ki je na voljo v Sloveniji. Zanimivo doživetje so vodeni ogledi v Dovžanovo sotesko, ki je zaradi edinstvenega nahajališča paleozojskih kamnin zavarovana kot naravni spomenik. Vrata za ogled zbirk  odprejo tudi tržiške galerije in muzej. Turistično društvo vabi vse, ki jih zanimajo skrivnosti in lepote matere Zemlje, na 46. Minfosu.

Letošnja osrednja tema na Minfosu  bo geološko bogastvo Koroške, Savinjske in Velenja. V pliocenskih plasteh Šaleške kotline je debel sloj premoga, ki ga izkoriščajo že več kot 130 let. Rudarji kopljejo lignit tudi do 500 metrov globoko. Ozemlje leži v severni Sloveniji in zajema del Karavank, severovzhodni podaljšek Savinjskih Alp,  Koroško, vse do Šaleške kotline. Zaradi rudarjenja so nekatera področja dobro raziskana, medtem ko je okolica veliko manj raziskana, vendar bogata z redkimi minerali in fosili. Med avtohtone minerale spada dravit, rjavi magnezijev turmalin, ki ga najdemo v okolici Dravograda. Najdeni so bili fosili, predvsem amonitov, polžev in koral. Zbiralcem je znan po enemu najlepših slovenskih mineralov vulfenit, to je svinčev molibdat, ki tvori kristale pogosto oranžne barve, je v širšem sestavku uvodnika Konkrecija napisal Robert Lorencon.

Sonce, Zemlja in drugi deli Sončevega sistema so nastali pred 4,6 milijarde leti, življenje na Zemlji pa pred več kot  3,5 milijarde leti. Velika raznolikost organizmov je rezultat evolucije, ki je zapolnila vse razpoložljive ekološke niše z različnimi oblikami življenja.

Območje Slovenije  pripada manjši plošči, imenovani Jadranska litosferska plošča, ki generalno gledano pripada Afriški litosferski plošči, ki je bila nekje ob ekvatorju.

Alpe so začele nastajati, ko je Jadranska plošča pred več kot 60 milijoni leti prvič trčila v Evrazijsko ploščo.

Tektonika litosferskih plošč je znanstvena teorija. Govori o tem, da litosfera ni enotna, pač pa je razkosana na sedem večjih in več manjših trdnih litosferskih plošč. Tektonika plošč bistveno vpliva na evolucijo, saj povzroča klimatske spremembe, prav tako pa lahko razpad in združevanje kontinentov ustvari nove meje ali povezave, ki jih organizmi lahko izkoristijo.

Vse celine so bile pred 200 milijoni leti združene v eno velikansko celino Pangea (ime dobesedno pomeni vsa Zemlja), ki je nato razpadla na manjše kontinente, ti so se počasi premikali proti današnjim lokacijam.

Tudi Karavanke in z njimi Dovžanova soteska so priplule s področja Afrike, tam nekje od ekvatorja,  Karavanke so nastajale pretežno na morskem dnu, ki je bilo včasih plitvo, včasih pa spet precej pod morsko gladino. Vmes so bila obdobja, ko so delovali vulkani, ki so bruhali tekočo lavo, izvrgli   precej pepela in trdnih kosov, ki so se kasneje sprejeli v tufe in vulkanske breče. Nekajkrat je bilo to ozemlje docela dvignjeno iznad morske gladine, bila pa so tudi obdobja  puščavskih razmer.

Da Karavanke  z Dovžanovo sotesko še niso popolnoma raziskane, nam kažejo vedno nova odkritja. Pred nekaj leti je član našega Društva prijateljev mineralov in fosilov Davorin Preisinger na severozahodnem pobočju Stegovnika  (1692 m) našel izredno številno združbo velikih kaninioidnih koral velike rugozne skupine Caninia. Združba s Stegovnika je sestavljena iz številnih, dobro ohranjenih, do 10 cm dolgih koral, ki omogočajo natančno študijo omogenskega razvoja teh koral. Imenuje se po najditelju Davorinu Preisingerju,  Preisingerella, o tem je že bilo objavljeno v strokovni reviji Journal of Paleontologi.

To pomeni, da imamo še izziv za raziskovalce, za nove primerke, za nove skrivnosti matere Zemlje tudi na tržiškem ozemlju.

Ko spoznavaš minerale in fosile, ti vsak ka­men postaja dragocen in še bolj spoštuješ  naravne lepote. S poznavanjem geologije bomo še izboljšali odnos do narave in varo­vanja bogate geološke dediščine. Vsak zase prevzemimo svoj del odgovornosti za našo skupno sedanjost in prihodnost.

Z rudarskim pozdravom Srečno!