Samorodno živo srebro v Sloveniji skoraj samodejno povežemo z Idrijo, kjer leži eno največjih svetovnih nahajališč te nenavadne tekoče kovine. Po legendi ga je leta 1490 odkril škafar, ko je v potoku namakal sod. Idrija je nato stoletja krojila evropski in svetovni trg živega srebra ter za seboj pustila izjemno tehniško in kulturno dediščino, danes vpisano na seznam svetovne dediščine UNESCO.

Manj znano je, da živega srebra niso našli le tam. Pojavljalo se je tudi v rudnik Sitarjevec pri Litiji, v rudnik Marija Reka ter na območju nekdanjega rudišča Knapovže nad vasjo Sora. Količine so bile precej manjše, zato so ta nahajališča ostala predvsem geološka zanimivost. Poseben primer je Podklanec blizu Žiri, kjer je znan živosrebrov potoček – kapljice živega srebra so pomešane v sedimentu in izvirajo iz kamnin, sorodnih idrijskim iz obdobja karbona.

Živo srebro je bilo nekoč strateška surovina. Ključno vlogo je imelo pri pridobivanju zlata, saj z njim tvori amalgam, zato je bilo nepogrešljivo v času zlate mrzlice. Zaradi svoje posebnosti – da je kovina, prevodna in hkrati tekoča pri sobnih pogojih – se je uporabljalo v merilnih napravah, električnih stikalih in celo v zamislih o teleskopih; pri NASA so denimo načrtovali živosrebrov teleskop na Luni.

Danes je živo srebro zaradi strupenosti močno omejeno, a ga še nedavno nismo mogli prezreti – bilo je v varčnih žarnicah, najdemo ga v nekaterih sestavinah cepiv, mnogi pa se spomnijo tudi amalgamskih zobnih zalivk. Te so trpežne in varne za uporabo, čeprav zaradi sivega videza manj priljubljene.

Avtorja: Katarina Kadivec in Miha Jeršek