Samorodno žveplo je naravno žveplo v svoji najčistejši obliki. Prepoznamo ga po značilni svetlo rumeni barvi, v naravi pa se pojavlja kot kristali, skorje ali drobne obloge na kamninah.

Najpogosteje nastaja na območjih aktivnih vulkanov, kjer se iz vročih plinov (npr. iz fumarol) ob ohlajanju izloči in kristalizira. Nastaja pa tudi v sedimentnih kamninah, kjer bakterije v prisotnosti organskih snovi pretvarjajo sulfate v elementarno žveplo. Zato ga najdemo skoraj po vsem svetu – med pomembnejšimi nahajališči so Italija (zlasti Sicilija), Poljska, Mehika in Združene države Amerike.

V Sloveniji se pojavlja v Račevi, v plasteh črnega zgornjepermskega apnenca, kjer prekriva s kalcitom zapolnjene prostore nekdanjih školjčnih in polžjih lupin, najdemo pa tudi posamezne kristale.

Žveplo je mehko in krhko ter gori z modrim plamenom. V preteklosti so ga uporabljali za razkuževanje in izdelavo smodnika, danes je ključna surovina za proizvodnjo žveplove kisline in gnojil, hkrati pa je tudi pomemben element v nekaterih beljakovinah v našem telesu.

Avtor: Katarina Kadivec